»Sto let samote se začne, kot se mora, z enim najslavnejših stavkov v zgodovini književnosti.«

»Samota je v tem, da se med ljudmi prepoznam / kot senca. // Samota je v tem, / da se med ljudmi sploh prepoznam.«

»Gotovost in dvoumnost se srečujeta v tanki meji med uživanjem in smrtjo … // V samoti (solitaire) se moram srečati z drugim (solidaire) in vztrajati, v samoti z Drugim v sebi, z malim in velikim Ajem, kot sam s seboj v minljivosti in večnosti trenutka.«

»Naseli se v tebi, čutiš jo kot obroč okoli srca, samota.«

»Po eni strani samotnost in umik v samoto, po drugi strani pa na stežaj odprta in zaprta za vse ljudi, ki so željni družbe in socializacije.«

»Danes bi bila srečna. Danes bi praznovala samoto.«

»V novelah in romanih je pripovedoval o človekovem hrepenenju, ujetosti, končnosti in samoti.«

»Pri meni besedilo nastaja tako, da si ga govorim sam sebi, zato tudi potrebujem samoto, ki pa si je ni tako lahko vzeti.«

»Sto let samote je zgodba, ki pokaže, da se lastnosti očeta prenesejo v sina.«